Finance

Kriterij plačilo za uporabo kapitala:

Financerji s tujim kapitalom prejmejo za zagotavljanje kapitala praviloma fiksne obresti, n.pr. 8% letno: za kredit v višini 500.000 DE je potrebno na leto plačati 40.000 DE obresti ne glede na to, ali je podjetje doseglo dobiček ali izgubo. Tveganje za gospodarno uporabo kapitala nosi podjetje.

Financerji z lastnim kapitalom prejmejo obresti od svojega kapitala samo v primeru, če podjetje dosega dobiček. V tem primeru ima financer možnost, da zasluži občutno večje obresti (=donos od lastnega kapitala) kot financer s tujim kapitalom (n.pr. 60% letno), po drugi strani pa tvega, da bo donos zelo majhen ali — v primeru izgub — celo negativen. Ni strogega kriterija za plačilo uporabe kapitala; pri obveznicah6 prejme posrednik kapitala na osnovi doseženega dobička poleg fiksne osnovne obrestne mere (n.pr. 2% letno od nominalnega zneska) še delež od dobička podjetja-dolžnika.

Kriterij ročnost kapitala:

Pogosto beremo: tuji kapital je na razpolago za omejen čas, lastni kapital pa za neomejen čas. V praksi financiranja pa pogosto velja ravno nasprotno. Individualni trgovec lahko brez pravne omejitve danes vloži 200.000 DE v svoje podjetje in jutri iz premoženja podjetja vzame 200.000 DE. Družabnik zagotovi podjetju v pravni obliki osebne družbe 2 milijona DE lastnega kapitala za dobo 5 let. Kreditor je dolžan odobreni kredit zagotavljati tako dolgo, dokler podjetje plačuje obresti in vračila po dogovoru oziroma dokler (kreditor) ne odpove kreditne pogodbe iz tehtnega razloga (če se n.pr. bistveno poslabša finančni položaj podjetja). Kontokorentni kredit ki ga banka odobri podjetju, lahko ostane veljaven desetletja.

Kriterij jamstvo:

Jamčiti pomeni prevzeti odgovornost (dati garancijo) za dolg. Družabnik (n.pr. delničar) v primeru stečaja ali likvidacije (=opustitve) družbe (tu: delniške družbe) svojega vložka ne dobi povrnjenega, če je premoženje podjetja v celoti potrebno za poplačilo terjatev upnikov in kritje stroškov stečaja oz. likvidacije — družabnik jamči za dolgove »svoje« družbe v višini svojega vložka.

Upnik se lahko znajde v vlogi jamčevalca, če se je strinjal, da se njegove terjatve do podjetja-dolžnika izpolnijo šele, ko so terjatve ostalih upnikov izpolnjene v celoti. S takšno klavzulo o odstopu od vrstnega reda8 (podrejene terjatve) se upniki razdelijo v dve načelno različni kategoriji. Upniki s podrejenimi terjatvami morajo svoj kapital prepustiti podjetju za poravnanje terjatev drugih upnikov, ki niso odstopili od vrstnega reda. Torej jamčijo v odnosu do drugih upnikov.