Formo lahko posnemaš, duše ne moreš

Postavlja se osnovno vprašanje, zakaj sem slikal človeka. Če gledam svoj fotografski razvoj, so že na prvih posnetkih z začetka 60. let ljudje. Vedno sem se odločal glede na to, kaj je vredno fotografirati. Bolj izrazito se je to pokazalo po letu 1965, ko sem končal fakulteto za elektrotehniko in se vrnil na rodno Ptujsko Goro oz. Ptuj. Presodil sem, da je vredno fotografirati ljudi, in to kmečke ljudi, ki so hodili na glavne ptujske sejme za jurjevo, katarinino in ožboltovo. Bili so vaščani, ki so prišli v mesto, pražnje oblečeni, pa kljub temu posebneži v tem okolju. Podobno je bilo z žegnanji na Ptujski Gori, kjer so nastali moji prvi posnetki ljudi v množici, romarjev. Takrat sem slikal s teleobjektivom. Iskal sem zanimive obraze, teleobjektiv pa mi je omogočal, da sem bil malo odmaknjen in da sem jih lahko malo izoliral. Ugotovil pa sem, da okolica – na primer bela stena, bel kamen – moti, da to ni pristno za te ljudi. Sklenil sem, da jih bom šel slikat tja, kjer so doma. Raziskoval sem širokokotni objektiv, najprej sem imel 135-milimetrskega, nato pa sem leta 1972 pristal pri 28 milimetrih. Ta je sčasoma postal moj standardni objektiv in tako zdaj gledam. So izjeme, a vedno slikam horizontalno, da imam filmski kader. Zato, da je spačenje čim manjše. Na začetku sem se fotografiranemu preveč približal, pozneje pa sem se malo odmaknil, da je bil lepši. Vedno pa sem ga postavljal v sredino slike in tako, da me je gledal. S tem sem kršil dve pravili: človek naj ne bi gledal fotografa, pa tudi v sredino fotografije ga ne bi smel postaviti. A ker slikam z objektivom, ki ima drugačen zorni kot kot človeško oko, in ker osrednja figura ni izvzeta, ampak je del slike, sem si to lahko privoščil. Na začetku so me kritizirali zaradi tega. Res pa je, da če najprej uspeš v tujini, te tudi doma laže sprejmejo.

Kaj je tisto, kar vas kot fotografa pritegne pri človeku?

Ko sem šel slikat Haložane, sem si rekel, da jih bom slikal takšne, kakršni so. Zavestno sem se odločil, da ne bom iskal socialnokritičnih motivov. To rad poudarjam, ker meščani v mojih slikah vidite predvsem socialno noto, a včasih smo vsi živeli podobno temu, na vasi, skromno. In bili smo srečnejši kot danes, ko imamo vsega dovolj. Če sem nekaj čutil, sem pač to slikal. Ni mi šlo za to, da bi dokumentiral nekaj, česar jutri več ne bo. Mojo pozornost je pritegnilo tisto, ob čemer se je v meni nekaj premaknilo, kar je v meni prebudilo čustvo. Treba je vedeti, da sem veliko slikal, in če je bil med 36 posnetki na filmu eden dober, je bilo to že zelo v redu. Vzel sem anonimne ljudi, ti pa so lahko nekakšna osnova tudi za tiste, ki so na drugi strani sveta. So univerzalni modeli. Mislim, da se v mojih fotografijah čuti moja osebnost. Ni dovolj le talent, ampak je treba biti tudi priden, veliko delati in biti strog do sebe. Formo lahko posnemaš, ne pa duše. Mnogi mislijo, da je slika super, če je narejena tehnično in likovno korektno. A če je kje umestno vprašanje, kaj je izvirnost, je to pri fotografiji. Kaj je izvirno, kaj je tisto nekaj več, kar še ni bilo videno.